sobota, december 09, 2006

ZAHVALA

ZAHVALA

Kar težko je začeti. Mislil sem, da se je zahvaliti za razumevanje, pomoč, podporo in sodelovanje prav enostavno dejanje. Pa ni. Je precej naporno in malce nelagodno, ko se zaveš, da je pred tabo odgovornost, da ne bi slučajno nehote ali nevede (iz pozabljivosti) zaradi hitrosti dogajanj, ki so se vršile v dneh priprav in izvedbe najine registracije istospolne partnerske skupnosti, koga izpustil, pozabil omeniti ali mu pridati tisti pomen in vlogo, ki jo je posameznik imel pri stvari. Zato vas vse naprošam, da mi morebitno nenamerno pozabljivost ne štejete za hudo in mi oprostite, sočasno pa vas naprošam, da mi neljubo napako ali pomoto sporočite na moj elektronski naslov: odmevi@gmail.si , da bom stvar lahko popravil.

Kako se je pravzaprav vse skupaj začelo?

V začetku meseca septembra, natančneje v sredo 06.09.2006 je bila na radiu Kum (zasavski radio) kontaktna oddaja v živo, na temo istospolnih zvez, homoseksualnih odnosih in integraciji homoseksualcev v širšo družbo. V oddaji je voditeljica Renata Žnidar posredovala s podatki, kako je to organizirano v zasavskih občinah oziroma Upravnih enotah, o možnem času, kraju in načinu registracije istospolnih partnerskih skupnostih in kako so te Upravne enote pripravljene v primeru, da bi nekdo pri njih zaprosil za takšno registracijo. Voditeljica oddaje je spraševala in pozvala poslušalce naj podajo svoje mnenje, ali se strinjajo, da bi se smeli geji in lezbijke poročiti kakor heteroseksualci ali ne.

Tega dne sem se ravno službeno peljal v Ljubljano in imel vklopljeno to lokalno radijsko postajo. Tema se me je še kako dotaknila. Nikakor nisem mogel mimo dejstva, da je o homoseksualni populaciji govoril nekdo, ki sploh ni homoseksualec in lahko govori zgolj teoretično, brez da bi poznal osebno konotacijo stisk, dilem in večnih vprašanj, ki se porajajo s samopodobo sprejemljivosti, da ali ne, odprtosti navzven, da ali ne, v nenehni analizi morebitne odzivnosti staršev, sorodnikov, prijateljev, sodelavcev, sovaščanov, someščanov, skratka družbe, ki ga obdaja in katere sestavni del je, razen da mu priznava ali ne priznava, dopušča oziroma ne dopušča njegovo prvobitnost drugače čutečega seksualnega bitja.

Prsti so me zasrbeli, jezik je nabiral slino, sive celice so začele brenčati kakor čebele v panju in znašati na kup vso grenkobo, jezo in razočaranje pohojenega in tolikokrat teptanega geja v meni. Nabiral se je plaz besedi, ki so samo čakale, da se odpre brana na jezu mojih ust in se razlije reka spominov preko njih tja v eter radijski valov, dokler ti le sežejo. Prsti so nervozno brkljali po žepu (oviral jih je pripet varnostni pas), krčevito zgrabili mobilni telefon, ki se je dvigal iz mojega žepa kakor ptič feniks, da vstane iz pepela zažganega človeškega dostojanstva, da zakriči in sporoči svetu, da sem tudi jaz človek, čeprav sem gej.

Hitro sem odtipkal telefonsko številko kontaktne oddaje (policisti, glejte prosim vstran, ker nimam prostoročnega telefona), čakajoč ali bo linija prosta ali ne, kakor pes na kost v gospodarjevi roki, ki čaka ali bo padla pred njegov gobec.

Zvoni! Aleluja! »Dober dan,« me je pozdravil prijazen glas tehnika in vprašal, če želim sodelovati v živo v eter. Najraje bi zakričal: «Še vprašaš!«, saj zaradi tega sem vendar klical, tako pa sem le kratko odvrnil da, da nebi po nepotrebnem zapravljal časa, ki ga lahko koristneje uporabim v etru. Niti zavedal se nisem, nikakršnega klika ali piska ni bilo, ampak samo prijazen glas voditeljice, ki me je najavila v eter. V pogovoru sem ji navedel nekaj utrinkov grenkih izkušenj gejevskega življenja zadnjih desetletij. Med temi neljubimi spomini mi je nehote venomer izstopalo in butalo v mojo zavest, kakor neukročeni podivjani valovi, vihteč se v visoko štrleče morske čeri, na katerih ležijo razbitine mojega človeškega dostojanstva. V spominih sem pobral desko, na kateri je bil vrezan napis »REGISTRACIJA«.

REGISTRACIJA, nekoč, pred nekaj desetletji, ko so med družbeno moralno in vedenjsko nesprejemljivo obnašanje vključevali tudi homoseksualno nagnjenje, ga kot tako nesprejemljivo potisnili pod okrilje »reševanja« medicinske (ne) stroke. Tu pa je že nastopila registracija v posebne medicinske kartoteke, programe za prevzgojo, tako imenovano družbeno nesprejemljivega obnašanja. Temu registru je sledila registracija v policijske registre, da so lažje nadzirali, šikanirali in izvrševali, kakor lov na čarovnice, lov na nižje pripadnike človeške vrste, lov na »pedre« in »buzerante«, v njihovih »pisarnah« in »delavnicah«, javnih sekretih.

Tako sem izlil v valove etra vso grenkobo in smrad družbene gnojnice iz tistih prostorov, kamor nas je takratna družba potiskala. In danes, po tolikih letih, zopet vonjamo to gnojnico v imenu »REGISTRACIJA«, le da tokrat prihaja iz samega političnega centra moči. Kako se počutimo ob teh politično družbenih tokovih, niso razumeli ne takratni tovariši – politiki, ne današnji gospodje – politiki. Preveč cenim sebe, da bi si dopustil, da bi morali izkusiti to, kar sem izkusil sam, da bi razumeli svoja neodgovorna dejanja in nepremišljeno politiko do tega tako imenovanega imaginarnega vprašanja. Kdor je doživel tako nečloveško poniževanje, blatenje, razčlovečenje vrednosti lastnega obstoja, ga strese kot elektrošok ob besedi » REGISTRACIJA«. Uboga voditeljica oddaje. Kar smilila se mi je, saj ob vulkanskem izbruhu in poplavi mojih čustev ob spominih preteklosti, sama ni prišla do besede. Lahko je samo ugotovila, da je oddaja prekratka, da bi lahko ta problem obdelali le samo z našega vidika, kaj šele iz drugih vidikov, tako pa je lahko samo ugotovila, da je oddaje konec.

Konec pa ni bilo viharja, ki se je razplamtel v mojih mislih in spominih že pozabljene in s solzami pogašene grenke izkušnje preteklosti, ob besedi »REGISTRACIJA«. Rekel sem si, nikoli več registracije homoseksualcev.

Ob prihodu domov sem se o oddaji dosti pogovarjal z mojim partnerjem. Kljub temu, da me ima rad, sem vedel, da ne more razumeti grozot spominov, in bolečine prizadetih čustev. Vedno znova in znova je izražal željo, da bi se registrirala.


Tako sem bolj iz radovednosti kot pa za res odšel 08.09.2006 na Upravno enoto v Laškem, kar naravnost k načelniku upravne enote, gospodu Aleksandru Sabolčki, da ga povprašam, kako je z registracijo istospolne partnerske skupnosti na naši upravni enoti. Načelnik ni skrival presenečenja. Povedal mi je, da so sicer bili obveščeni o izvajanju Zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti, da pa niso pričakovali tako hitrega odziva (mislim, da ga v tako majhnem mestu kot je Laško, sploh niso pričakovali). Prav prisrčna je bila njegova zmedenost, ko je poklical vodjo matičnega urada gospo Karmen Aleš, ker da je njej prepuščena izvedba protokola. Zagotovili so mi, da v Laškem ne bodo delali nobenih razlik med heteroseksualnimi porokami in registracijami istospolnih partnerskih skupnosti. Načelnikovo mnenje je bilo, da lahko registrirava istospolno partnersko skupnost ali na Gradu Tabor ali v Zdravilišču Laško, kjer sta poročni dvorani, da je registracija lahko ob istih dnevih kakor za sklenitev heteroseksualne poroke. Po razgovoru sta me napotila k matičarju gospodu Pavlu Bukovacu, ki bi v primeru, da se odločiva za registracijo, le to tudi opravil. Ob prihodu v njegovo pisarno je že vse vedel. Vprašal me je, zakaj nisem prišel kar direktno k njemu, saj bi lahko registracijo opravila tajno, tako da nihče nebi vedel za to. Svetoval mi je, naj prideva v torek zjutraj, ko ni veliko strank. Nisem razumel, zakaj bi se moral o tem dogovarjati v tajnosti, saj se ne dogovarjava za izvajanje kriminalnega dejanja, ki bi moralo biti tiho in skrito. Ničesar se nimam ne sramovati in ne bati. Če bom to storil, bom z dvignjeno glavo in s ponosom.

Odšel sem domov in vse skupaj povedal partnerju. Ni mogel skrivati navdušenja, skočil mi je v objem in mi s poljubi izpričeval svojo željo, da se registrirava. » Torej si za to, da greva v torek?« sem rekel. » Ne, pojdiva danes, danes, kar takoj pojdiva!«, je z navdušenjem in skoraj s solzami v očeh zažvrgolel v moja ušesa. » Pa pojdiva«, sem odvrnil, in sva šla.
Vložila sva vlogo za registracijo istospolne partnerske skupnosti. Vse skupaj nas je prežemal rahel strah, saj si nismo znali predstavljati kako bi naj vse skupaj potekalo. »Tudi zame je vse novo, orali bomo ledino.« je dejal matičar. »Da z globokimi brazdami,« sem odvrnil. Iz predhodnega preučevanja ZRIPS-a sva vedela, da morava čakati en mesec, tako je bila prva sobota po preteku enega meseca 14.10.2006, najina sobota ko naj bi nama zasijalo sonce zakonske sreče.

Pa so se kar hitro začeli zgrinjati temni oblaki. Najprej v obliki registracije Mitje Blažiča in Vikija Kerna, ki jo je prenašala POP TV v oddaji 24 ur. Naslednji dan so naju že klicali iz upravne enote, naj se oglasiva na razgovor. Ob ugotovitvi, kako je bilo vse medijsko odzivno in aktivistične majčke, pa lokacija in način izvedbe registracije v Ljubljani je najine načrte postavilo pod vprašaj. Ne midva, ne na upravni enoti niso vedeli za to registracijo, dokler ni bila v medijih. In zdaj je nastopil problem. Kako izvesti registracijo v Laškem. Vzorec, ki je bil prikazan v Ljubljani (avtoriteta prestolnice) je bil povsem nekaj drugega kot to, kar sva pričakovala in načrtovala midva. Tudi na upravni enoti so se nagibali k mnenju, da bi bil način kakršnega sva začrtala midva preveliko odstopanje od Ljubljane (centra moči). Natopilo je vprašanje (realno ali namišljeno) glede varnosti na Gradu Tabor. Po usklajevanjih smo prišli do možne rešitve, da bi se obred odvijal v županovi pisarni, če bo le mogoče. Pridita torej jutri ponovno, da bomo videli, kaj se da storiti.

Nov dan negotovosti.

Seveda, je županova pisarna padla v vodo (volitve, možna negativna publiciteta in volilni glasovi). Tako je prišla vsa izvedba pod vprašaj. Vendar bila sva že predaleč da bi se kar predala. Vzel sem si čas čez vikend, da sem pripravil izhodišča zakonskih določil in uporabe pravilnika za pogajanja in postavil minimum od katerega nisem imel namena odstopiti.

Tako je naslednji ponedeljek bil zopet novi krog pogajanj, dogovarjanj in kompromisov. Ufff, težka diplomacija. Odločitev je padla. Registracija se bo odvijala v pisarni načelnika upravne enote. Iz pisarne se bodo izpraznile mize. Ostala bo le načelnikova, ki bo namenjena vodenju obreda in podpisu. Dovoljena je izmenjava prstanov in poljub. Poročne koračnice ne more biti, ker ni ozvočenja in glasbenega stolpa oziroma CD-predvajalnika. »Ga bova pa prinesla s sabo,« sva dejala. Ja od nekod je prišla direktiva, da ne more biti v uradnem prostoru med registracijo, so končno le priznali. »Prav, bomo pa poročno koračnico predvajali ob prihodu po stopnišču,« sva dejala in nisva hotela odstopiti od najine namere. »Pa pokličite policijo«, sva rekla, »bo pa registracija na policijski postaji.« Še vedno sem bil v dvomih ali se bo res vse izteklo tako kot mora in ali ne bo prišlo do kakih zapletov oziroma do morebitnih sprememb v zadnjem trenutku, tik pred zdajci. Bal sem se, da bi me postavili pred neko novo nesprejemljivo dejstvo, ko se nebi mogla več umakniti. Še dan pred obredom, to je v petek sva si ob 13.°° uri šla ogledat ureditev pisarne, ki bi se naj naslednjega dne spremenila v poročno dvorano. Lepo urejeno ni kaj, »ampak kaj dela ta velika miza pri vhodu?« sem bil začuden, »saj smo se vendar dogovorili, da se bo spraznila.« Vodja oddelka nama je pojasnila, da je miza žal prevelika in je ni bilo mogoče skozi nobena vrata spraviti iz pisarne (bila je namreč prinesena po delih in sestavljena v pisarni). So se pa zato izredno potrudili pri naročilu in sestavi okrasnih korit z lončnicami, pa tudi naročili so aranžma, ki bo krasil mizo. Postavili so tudi dva usnjena fotelja za mladoporočenca (pardon mladoregistriranca). Podal sem še nekaj pripomb glede izobešenih zemljevidov, ki so jih na mojo željo odstranili in zamenjali z ustreznejšimi. Registracija bo, takšna kot si jo želiva. In je tudi bila.

Ja vse ostale priprave pa so se začele že dosti prej. Bilo je kar nekaj zapletov, od tega, da so nama teden dni pred dnevom registracije sporočili, da nama ne morejo dostaviti oblek. Imela sva naročena dva smokinga (belega in črnega) z enako barvno kombinacijo čevljev, srajc in usnjenih kravat. Namesto dostave so nama vljudno predlagali naj poroko prestaviva do konca meseca, ko nama bodo lahko dostavili želene artikle. Vljudnost pa taka! Kot bi otroku rekel naj počaka na Miklavža, Božička ali Dedka Mraza do naslednjega meseca, ker sedaj pač ni uspel nabaviti želenih daril. Kot ne moreš prestaviti imenovanih mož, tudi midva nisva mogla prestaviti najine registracije (dogovor na Upravni enoti, razposlana vabila, obveščeni sorodniki, prijatelji, rezerviran snemalec, fotograf, naročen frizerski salon, poročno kosilo, itd.)

Skratka kar lepa zmešnjava že na začetku. Potem se je pričelo tekanje za oblekami, čevlji, ustreznimi srajcami, kravatami, kravatnimi iglami, pasovi, cvetličnimi šopki, naročili za hrano in pijačo doma in nešteto majhnimi drobnarijami. Uh, cirkus vam rečem, da ne omenjam, da sva ves čas še delala (taksirala s svojo taksi službo, urejala stanovanje, saj sva se praktično šele vselila).

No tako, pa sem po dolllllllllgem uvodu le prišel do zahvale.

Najprej se moram zahvaliti mojemu ljubečemu partnerju Juretu, ki je moral prenašati vse moje načrtovanje, vztrajanje (trmasto z glavo skozi zid) in tekanje sem in tja, ter venomer »naredi to, naredi ono« kakor, da ima deset rok.

Nadalje si zasluži vso zahvalo Načelnik Upravne enote Laško, gospod Aleksander Sabolčki, saj brez njegovega človeškega odnosa nebi bila mogoča takšna izvedba obreda.

Posebna zahvala velja tudi vodji matičnega urada Laško, gospe Karmen Aleš, za trud in prizadevanja, ki presegajo njene službene obveznosti, da je organizirala izvedbo obreda na takem človeka dostojnem nivoju.

Na tem mestu bi se želela zahvaliti tudi matičarju, gospodu Pavletu Bukovacu, za svečano in profesionalno pa tudi človeško prisrčno izvedbo protokola.

Iskreno se zahvaljujeva tudi frizerskemu studiu Marko Styling iz Hrastnika, ki je sponzorsko uredil najini pričeski. Že v četrtek sva bila v salonu na barvanju (samo starejši ženin, da ni bil videti kakor grahast petelin) in striženju. V soboto zjutraj pa ponovno na oblikovanju pričesk in make up, za katerega je povabil v pomoč priznano vizažistko.

Prisrčna zahvala velja tudi gospodu Ediju Cokanu, cvetličarju iz Laškega, ki je naredil zares veličastne aranžmaje (na najinih suknjičih, poročnega šopka, aranžmaja v upravni enoti in v gostišču.

Ko smo že pri gostišču (prazne vreče ne stojijo pokonci, tudi mladoporočenci ne) se zahvaljujeva gospe Čater Mariji – gostilna Čater, za lep sprejem (ob prihodu so nas počastili s šampanjcem), lepo in okusno pripravljeno poročno kosilo ter trud in prizadevanje, da je bila na poročnem kosilu, tako kot se spodobi, tudi poročna torta z dvema belima golobčkoma (slaščičarji niso znali izdelati dveh ženinov).

Zahvala velja tudi mladeniču, najinemu sosedu Gal Leonu, ki naju je vozil na obred in po obredu, za njegovo skrb in izvedbo poročne koračnice (novinarka Hrvaške RTL-Televizije ga je proglasila za »muzičkog direktora«).

Hvala tudi njegovemu očetu Gal Antonu, ki je zloščil opel Corso (o kateri je pisal časopis »VEČER«, za njegovo skrb, da je nakupil živila in pijačo, in njegov trud, da je pripravil teraso z mizami in ostalim kar smo potrebovali za fešto doma.

Zahvalo želiva izraziti tudi gospe mami in hčerki iz Požnice za izvrstno potico, ki je krasila našo mizo (in polnila naše želodčke)


Zahvaljujeva se tudi prijatelju Janiju, ki je poskrbel, da na mizi ni manjkalo sladkih dobrot (izpod pridnih rok njegove mame)

Posebna zahvala velja tudi kolegu Radotu, ki naju je v teh dneh nadomeščal v taksiju, da so bili lahko naši potniki varno in hitro prepeljani na želeni relaciji.

Ne nazadnje se zahvaljujeva tudi Bogdanu Deželaku, ki je prav tako sponzorsko ovekovečil najin najlepši dogodek s posnetki na kamero.

Prav tako se zahvaljujeva tudi prijatelju Tomažu, ki je zavzeto lovil najlepše, ganljive in prisrčne trenutke na fotoaparat. Brez njegove požrtvovalnosti, dobrega pogleda in spretnih prstov bi si ne mogli ohraniti teh trenutkov. Naj omenim, da so vse fotografije, ki so objavljene na tem blogu sad njegovega dela.

Zahvala velja tudi za lepe prispevke:

Mojci Marot za članek v časopisu »DIREKT«
Matiju Stepišniku za članek v časopisu »VEČER«
Barbari Majič za prispevek v E-plusu na »A Kanalu«
Ingrid Savarin za prispevek v Ekskluzivu na »RTL Televiziji
Poloni Mastnak za članek v časopisu »NOVI TEDNIK«
Barbari Pance za članek v tedniku »VEČ«
Boži Herek za prispevek na TV Krpan
Ladotu Bizovičarju v oddaji TLP na RTV-Slovenija, 1. program
Svjetlani za prispevek v Red carpet na TV - NOVA
Suzani v oddaji Tedenska izdaja, prispevek na TV- Celje
Igorju Gošte v oddaji »Med nami« na ETV
Katji Štruc v oddaji »Labirint – usoda« RTV Slovenija, 2.program

Prav na zadnje se zahvaljujeva vsem, ki ste s svojo prisotnostjo, prispevali k veličini najinega dogodka, ter naju z voščili in dobrimi željami pospremili na najino skupno življenjsko pot, še posebno prijateljema in prav tako mladoporočencema Mitji Blažiču in Vikiju Kernu. Hvala tudi za vsa prejeta voščila preko telefona, SMS-e, MSN-je in elektronske pošte.

Bil je dan, ko nama je zasijalo sonce. Vi ste njegovi žarki, ki so ogreli najino srečo in srce. Hvala vam za to.

Aldo & Jure

petek, november 03, 2006

Članek "VEČ"

Dne 20.10.2006 je bil v tedniku časopisne hiše Delo »VEČ«, leto IV, št. 42, objavljen do sedaj najobširnejši članek, ki je nekako poljubno in kronološko pa tudi primerjalno opisal dogodke, poglede in ugotovitve ob prvih dveh javnih registracijah istospolne partnerske skupnosti, med Mitjem Blažičem in Vikijem Kernom v Ljubljani, kot drugemu paru, ki se je registriral v RS in prvemu paru, ki je to registracijo opravil pred očmi javnosti ( mediji ), ter tretjemu paru oziroma drugemu paru ki je to storil pred mediji, Aldom – Goranom Ninovski in Juretom Vrbnjakom v Laškem.


(Na naslovnici tednika »VEČ« z naslovom:)


POROKA
BREZ PRSTANA IN POLJUBA


V Ljubljani so uradno registrirali prvo istospolno zvezo v Sloveniji. Vzela sta se Mitja in Viki. Bilo je lepo, a tudi ponižujoče. Povsem drugače kot v Laškem.

(Na tretji strani iste revije beremo napovednik članka pod naslovom:)



BLISKAVICA


Registracija. Tako se po našem zakonu uradno imenuje sklenitev zveze dveh istospolnih partnerjev. Homoseksualci so v Sloveniji dobili pravice – drugorazrednih državljanov. Ko sta se v Ljubljani poročila, oprostite izrazu, Mitja in Viki, je obred, če lahko postopek registracije tako imenujemo, trajal tri minute. Ni se smelo zgoditi v soboto, med drugimi poročnimi pari, ampak v torek, in sicer v posebni sobi s samo devetimi stoli. Pozabite na prstane in poljube pred matičarjem, vi, ki vstopate! No, v Laškem sta jo Jure in Aldo vseeno odnesla nekoliko bolje. Več o uzakonjeni diskriminaciji berite na straneh od 8 do 12.


(Ker vem, da mnogi niste vedeli za članek in niste seznanjeni o njegovi vsebini, vam ga posredujem na tem mestu v celoti, po delih, kakor je napisan v tedniku VEČ.)



V NULO


V beli Ljubljani je sobota očitno rezervirana za poroke heteroseksualcev. Mitja in Viki pa sta istospolni par. Prva homoseksualca v Sloveniji, ki sta uradno in po zakonu registrirala svojo zvezo. V treh minutah, brez prstanov in celo brez obrednega poljuba. Bilo je kot kupo-prodajna pogodba, kritizirata Aldo in Jure, ki sta se uradno vzela v Laškem. Tam je bilo vse drugače, je izvedela
Barbara Pance.


MITJA IN VIKI,

POROČENA V TOREK


Mož in žena, mož in žena…, so ju v ušesih žgale besede, ko sta zardelih lic čepe tičala pod nizko ploskvijo mize v prostrani sobani vrtca, od koder ju je izbezal razposajeni vrvež kratkohlačne otročadi. Komaj nekajletna deček z nabritimi ušesi in pegasta punčara sta pod širnim svodom otroštva po otročje snovala misli o prihodnosti. Čez noč sta pognala v zrak, prerasla osnovnošolske stole in jela guliti srednješolske klopi. Preprosto naivne otroške iluzije so se razblinile kot milni mehurček. Mož in žena ne bosta nikoli. Njuna pravljica je ostala za devetimi gorami otroškega vrtca. Odrasla in zrela sta se začela zavedati svoje drugačnosti, drugačne spolne usmerjenosti. Življenje se jima je spremenilo v pekel. Neprostovoljno sta bila pahnjena v osir moraliziranja in spolne samocenzure. Skriti ali odkriti? Priznati ali ubiti? Živeti ali čustveno umreti? S podobnimi vprašanji se od pamtiveka ubada ne tako majhna skupina žensk in moških, ki jih privlači isti spol. Potem ko je zanje še pred dvajsetimi leti veljalo, da so čustveni bolniki, deviantne osebnosti z moralno nesprejemljivim vedenjem, so jim danes časi nekoliko bolj naklonjeni. Družba je homofobijo na trapezu družbene nravnosti potisnila prag niže, diskriminacije pa se še ni v celoti otresla. Kot kaže, se je najbolj razpasla v vrhu države – med politiki.

Ponižana brez prstanov. Mitja Blažič in Viki Kern sta v Sloveniji prvi istospolni par, ki je sklenil svojo intimo razgaliti pred javnostjo. Tako naj bi pripomogla k spravljivejšemu in manj diskriminatornemu odnosu do gejev in lezbijk. Registracija istospolne skupnosti je bila bolj kot protokolarni poročni simboliki podobna strogo formalnemu obredu, ki si niti ne zasluži oznake obred. »Kolegica je merila čas od trenutka, ko sva stopila pod meandre na hodniku rotovža, podpisala registracijo in si podala roki. Vse skupaj je trajalo slabih pet minut, obred je bil končan v treh minutah«, Mitja Blažič očrta goli formalizem z grenkobo, a kljub vsemu srečen, da je postal uradni partner svojega dolgoletnega prijatelja Vikija Kerna.
»Poskušala sva narediti ločnico med tem, da je bila registracija najprej aktivistično in politično dejanje, ki nam bo omogočalo vložitev pobude za presojo ustavnosti zakona o istospolnih partnerskih skupnostih ter dokazovanje pravnega interesa, in obredom, ki bi moral pomeniti čustveno dogajanje, simbolično potrditev zveze pred državo. A tega se ne da razmejiti, ker sva vendarle človeka. Na začetku sem se kar dobro držal, potem pa me je zlomilo – preplavila so me čustva, človek konec koncev pričakuje več. Počutil sem se skrajno ponižanega, saj se mi ne zdi pošteno, da sem moral v torek vzeti dopust v službi, saj nama ni bilo omogočeno stopiti v skupnost v soboto, kot heteroseksualnim parom, v sobi 239 je bilo na voljo samo devet stolov, kar pomeni, da bi moral izbirati med sorodniki in prijatelji, nisva smela uporabiti prstana, obreda začiniti s poročno koračnico, si izmenjati poljuba«, sta fanta okronala zvezo brez slovesnosti in pripadajoče merice čustev, ki mladoporočenca preplavi ob nepozabnem dogodku v življenju. »Prav tako plačujem davke državi, med mojimi prispevki so tudi tisti za otroško varstvo, in ne razumem, zakaj si ne zaslužimo enakega obravnavanja«, radijski novinar Blažič ne more razumeti dvojnih meril, ki jih gejem in lezbijkam vsiljuje zakon. »Politika v parlamentu je legitimirala nasilje. Najbolj nestrpni so tako dobili moč od konzervativne politike, ki želi pridobiti ljudi na račun zaščite družine, za katero pa niso storili nič. Za zaščito družine ni treba diskerditirati gejev, kaj je treba dati družini«.

Dolžnosti in krivice. Z dokazovanjem pravnega interesa bodo istospolno usmerjeni najprej poskušali urediti dedovanje. »Če živiš skupaj dvajset let, je enako kot nič. Moraš se registrirati«, Viki osvetli najbolj grobo razliko v primerjavi s heteroseksualnimi skupnostmi. »Partnerja se morava po črki zakona spoštovati, moja pravica je preživljati partnerja, ob tem pa nimam pravice uveljavljati davčne olajšave. Dolžnosti so, pravic pa je bolj malo. In so drugače definirane kot pri heteroseksualcih«. Geji in lezbijke, ki živijo v uradno potrjeni skupnosti, imajo pravico do preživljanja in preživnine, do pridobivanja skupnega premoženja in urejanja premoženjskih razmerij v okviru skupnosti, do stanovanjskega varstva, dedovanju na deležu skupnega premoženja po umrlemu partnerju, do pridobivanju informacij o zdravstvenem stanju obolelega partnerja in do obiskov v zdravstvenih ustanovah, ter pravico do soodločanja pri zdravstveni terapiji. Premoženje, ki ga ima partner ob registraciji skupnosti, ostane njegova last in z njim samostojno razpolaga. Samo imetje, ki ga partnerja ustvarita z delom skupnosti, je njuno skupno premoženje. Pravice do nepremičnin, ki so skupno premoženje partnerjev, se vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh partnerjev.

Celibat vas nima rad. »Nesmislov v zakonu je več. Problematična je tudi simbolna raven poroke, za katero si bomo prizadevali.« Mitja in Viki vsak po svoje razmišljata o svoji sanjski poroki. Zagotovo pa jima skupno pot nebi tlakovali poročni zvonovi, čeprav sta bila vzgojena v verskem duhu. Iz katoliškega občestva sta izstopila prostovoljno, ko je zdajšnji papež Benedikt XVI. še med vodenjem kongregacije za vero izdal dokument, s katerim je prepričeval katoliške politike, naj nasprotujejo sprejetju zakonov, ki urejajo istospolne zveze. »Najbolj je neverjetno, da mi lahko nekdo, ki je zavestno izbral celibat, reče, da sem nenormalen, ko je sam v okoliščinah, ki so bolj nenormalne kot moje,« poudari Mitja. Viki bi bil zadovoljen že s tem, da bi imeli istospolni pari enake pravice kot heteroseksualci, Mitja pa je večji romantik. »Jaz bi pa imel rad malo pompa. Imel bi fešto, povabil bi starše, taščo in tasta, odplesal bi ples, izmenjala bi si prstane in seveda poljub. Pričakujeva, da bova lahko kmalu prekinila skupnost in sklenila pravi zakon, tako, kot je mogoče na Nizozemskem ali v Španiji. Simboli bi mi pomenili predvsem potrditev enakosti pred zakonom. Pomembno je, da imam možnosti izbire kot heteroseksualni pari, ali se odločim za zakon ali za zunajzakonsko skupnost. Te možnosti zdaj nimamo.«


Prijatelji in sorodniki so ostali


Kljub svobodnemu in sproščenemu dojemanju sebe in drugega, sta Mitja Blažič in Viki Kern potrebovala precej časa za premagovanje družbenih tabujev. Ljudje z drugačnimi spolnimi usmeritvami od tistih, ki jih družbene norme štejejo za normalne, ob odkrivanju samega sebe ostanejo sami, osamljeni, na razpotju med priznanjem lastnega jaza ali prikrivanja. »Najtežje je priznati sebi. V prejšnjem stoletju je bilo težje kot zdaj, ko opazujem mlade, za katere se mi zdi, da so bolj skulirani, odprti. Ko sem bil star 16 let, so geji še upodabljali morilce, homoseksualnost je bila predstavljena zelo negativno. Težko je bilo priznati sebi, kaj šele drugim,« se je Viki znašel v kaosu osebne razdvojenosti. »Sam pri sebi moraš ugotoviti, komu lahko poveš in komu ne. Dolgo sem se trudil, ker me je bilo zelo strah odziva okolice, odlašal sem in trpel pri sebi, kar se je kazalo pri vedenju in verbalnem nasilju. Na koncu sem prišel tako daleč, da mi je bilo vseeno, kaj se bo zgodilo po razkritju. Vendar je bila moja izkušnja pozitivna, prijatelji in sorodniki so ostali.« Starši se na začetku ubadajo s podobnimi vprašanji, se samoobtožujejo in iščejo krivdo pri sebi. »Najprej o tem niso hoteli nič slišati. Pošiljali so me k psihiatru, naj se poskusim pozdraviti. Ker se nisem, so oni poiskali pomoč, dobili so dobre informacije in so začeli sprejemati. Proces pa je trajal več let.« Vzorec samopotrjevanja in učlovečenja se pri homoseksualcih ne razlikuje dosti od izkazanega. V modernem veku pa sta vsaj misel in poskus samomora, ki je največkrat kosil med homoseksualci, morda manj usodna kot pred dvema desetletjema.

Mitja kuha, Viki čisti. Po petih letih skupnega življenja in desetih dneh zakonske sklenitve skupnosti teče njuno življenje, razen občasnih medijskih vdorov, po običajnih tirnicah. »Kolikor je različnih stilov življenja med heteroseksualci, jih je tudi med homoseksualci. Sam ne opazim razlike med monogamnimi in drugimi zvezami«, je prepričan Viki. Tako kot drugi pari, sta si porazdelila domača opravila – Mitja malo več kuha, Viki pa je večji čistun in skrbneje vzdržuje higijenske standarde. Pri delu se dopolnjujeta in del ne delita na manjvredna. »Nisem ženska zato, ker čistim, ker se mi zdi tako razmišljanje zelo ponižujoče, če kdo tako dojema ženske. Viki bolj varuje gnezdo, sam sem razpet med Dihom (Mitja Blažič je predsednik Društva za integracijo homoseksualnosti, op.p.) in službo. Viki skrbi za najino skupnost, sam sem bolj raztresen in imam več zunanjih interesov,« bivanjske navade naslika Mitja. Da sta včasih prav dolgočasna, uide Vikiju, Mitja pa v šali doda: «Malo razvrata nama nebi škodilo.«

Politika molka. Če bi njunemu zgledu sledilo več homoseksualnih parov, posebno političnih veljakov in estradnikov, s katerimi se ljudje zaradi prepoznavnosti laže identificirajo, bi vplivali na konzervativni politični aparat in družbeno zavest oklestili tabujev. »Jezna sva, ker preostali tiščijo glavo v pesek. Znane osebnosti bi morale stopiti iz sence.. Geji in lezbijke bi morali v javnost in povedati svoje. A ko te enkrat piči kača, se bojiš zvite vrvi. Homofobija še ni v celoti izginila. Ljudje se bojijo izgubiti službo, čeprav imava sama dobre izkušnje, nekateri se bojijo odzivov sorodstva. Moji starši,« pove Mitja, » doživljajo pritiske iz okolice. Imajo gostilno in ko se človek malo napije, postane zelo korajžen.« Kljub temu je njuno dejanje sprožilo pozitivne odzive v javnosti. »Vsem gejem, lezbijkam, biseksualcem in transeksualcem sporočava, naj bodo pogumni, naj živijo z glavo pokonci. Če naju še niso pohodili, se da živeti tako, kot si človek zamisli. Meja je svoboda drugega.« Njuno dejanje je pritegnilo vsaj en par in veriga se počasi, a trdno sklepa.

Laško ima novo flaško. Ko so takti gromke koračnice zadušili tišino, ki se je zajela v razkošne cvetlične aranžmaje ene od pisarn v upravni enoti v Laškem, in sta mladoporočenca polikano stopila pred matičarja, je iz njunih oči žarčila ljubezen. »Jure, s tem prstanom, znamenjem ljubezni in medsebojne pripadnosti, te sprejemam za svojega življenjskega sopotnika v dobrem in slabem. Obljubljam ti, da se bom po svojih najboljših močeh trudil najino zvezo ohraniti srečno,« je ženin Aldo Ninovski med nežnim natikanjem obročka na prst svojega izvoljenca ljubeče zdeklamiral zakonsko zaobljubo, ki jo je posvetil mlajšemu partnerju Juretu Vrbnjaku. Sledil je goreč poljub in mladoporočenca sta postala mož in mož. Novo poročeni par se pri pisanju sestavka, s katerim sta drug drugega formalno pospremila na skupno življenjsko pot, ni zasanjano prepuščal meglenim iluzijam. »Meniva, da poroka ne more zagotavljati elementov sreče, ampak si jo lahko prikličeva le sama. Samo midva sama sva odgovorna, da bosta najina zveza in sreča čim lepši in čim daljši.«


Romantični poljub, ki je dovoljen v Laškem



Drugorazredna Ljubljana. Jure in Aldo sta drugi par, ki je dopustil javno motrenje sklepanja istospolne zveze, in se je minulo soboto registriral v Laškem. Laško, za katerega bi si urbani ljubljanski birokrati zagotovo dali odrezati zlizani prst, češ da marginilizirano okolje nekako ne spada v uradniško prefinjeni vrh, kaj šele na piedestal glasno opevane demokracije, je vsaj za dan postalo evropska prestolnica gejev, kot je denimo Nizozemska. Dežela cvetja in piva je po odprtosti slovensko metropolo in njeno birokratsko srenjo pustila daleč zadaj. Par je privolil v registracijo zaradi višjih ciljev celotne gejevske populacije. Intimno zvezo sta ustvarila pred štirimi leti in jo uradno zaznamovala predvsem zaradi vložitve ustavne presoje zakona o istospolnih partnerskih skupnostih, česar brez uporabe zakona ne bi mogla izvesti. »Nama so bili omogočeni vsi atributi klasične poroke. V Ljubljani pa je colo podpis kupo-prodajne pogodbe bolj slovesen. Neverjetno, če se osredotočim na izvajanje istega zakona in pravilnika v prestolnici in Laškem. V Ljubljani so očitno geji drugorazredni državljani, zakon pa je diskriminatoren tudi znotraj skupine, kako bi sicer lahko tako sprejemljivo in prosto tolmačili že glede okoliščin, časa in izvedbe protokola,« sta zgrožena Aldo in Jure, ki z obredom nista imela takšnih težav kot Mitja in Viki. Poroka bi bila lahko filmska, če ne bi preselili slovesnosti iz gradu v sobane upravne enote, ker zakoncema ob incidentih homofobičnih skupin ne bi mogli omogočiti zadostne varnosti.


Kot prava manekana sta se Aldo Ninovski in Jure Vrbnjak dala ozaljšati v frizerskem studiu Marko Styling, za njune privlačne cvetlične aranžmaje pa je poskrbela cvetličarna Cokan.



Najprej žena, zdaj mož. »Glede na medijsko odzivnost poroke v Ljubljani smo zaradi konfiguracije terena okoli gradu sklenili kompromis, naj bo obred v načelnikovi pisarni. Ni šlo za šikaniranje, temveč za obojestranski dogovor,« ganjeno pojasnjuje Aldo, ki so ga poleg spoštljivega odnosa uradnih oseb presenetili tudi pozitivni odzivi okolice. Aldo je bil pred zvezo z moškim že poročen z žensko, v zakonu pa sta se jima rodila sin in hči. V heteroseksualno zvezo ni vstopil prežet z lažjo, svoja prvinska čustva je bil prisiljen zatreti zaradi nizkega zavedanja družbe. »Homoseksualnost je bila pred 20 ali 30 leti drugače obravnavana, kot je zdaj. Politični režim jo je prepuščal domeni medicine, saj je obveljala miselnost socialističnega veljaka, da komunistični fant ne more biti peder.«
Zaradi družbeno nesprejemljivega vedenja so ga vključili v klinični program prevzgoje. Podajal si je kljuke od psihiatrov do psihologov, nanj so pritiskali družina, šolski sistem in družba. »Pranje možganov,« skopo izjavi, »javna stranišča so bila edina lokacija za geje, razbohotila se je pedofilija … Ko sem bil v nekdanji Jugoslaviji registriran kot homoseksualec, sem moral paziti, da nisem prišel na železniško postajo prej kot zadnjo minuto pred odhodom vlaka, sicer so me že obstopili miličniki in drezali vame, ali lovim buzerante po sekretih. Veliko prijateljev je zaradi pritiskov naredilo samomor.«

Taksi družba. Zaradi družbenega in zasebnega miru se je poročil s duševno strtim dekletom, ki je bilo posiljeno in si pravzaprav ni želelo intimne zveze z moškim. »Obema je bilo všeč, da sva v družbi dajala vtis kvazinormalnosti, da sva imela mir. Sčasoma pa se v njej ustvaril ideal moškega, ki ga je vredno ljubiti. Njeno prijateljstvo je preraslo v ljubezen, ki ji je nisem bil sposoben vračati.« Zveza med njima je začela pokati in sta se razšla. Aldo je kot prvi in kot prvi javno priznani jugoslovanski gej dobil skrbništvo nad otrokoma, ki danes štejeta čez dvajset let in sta očeta tudi iskreno podprla v novi skupnosti. Edino, kar kazi srečo z registracijo ovenčanega para, je homoseksualcem nenaklonjena politika.
»Ponosna sva, s pokončno dvignjeno glavo, in želiva pokazati, da sva kot človeka in v odnosu do države enaka vsem državljanom. Skupaj vodiva taksi podjetje. Če partner zboli, ne morem uveljavljati bolniškega staleža za nego na domu. Če oba ostaneva brez zaposlitve, naju center za socialno delo pojmuje kot partnerja, čeprav pri ministrstvu za delo nisva priznana kot družinska člana, in nama dodeli enotno pomoč, ki je nižja, kot če bi jo dobila vsak posebej. Zakon dopušča raznovrstne anomalije, tolmačenje je ohlapno in nedorečeno. Pravo homofobično vedenje je umetno ustvarjeno v parlamentu in se ne poraja na ulici!«


Zabava za svate se je nadaljevala v gostišču Čater, v kateri so zakonca počastili s šampanjcem.



(Na tem mestu se opravičujem, ker nisem mogel dodati fotografij Mitja Blažiča in Vikija Kerna, ki so bile objavljene v članku, ker jih enostavno nimam. Aldo)

Članek "NOVI TEDNIK"

Dne 20.10.2006 je bil v časopisu "NOVI TEDNIK" št.83 - leto 61 na 9. strani objavljen članek z naslednjo vsebino:


Kot prava poroka,
a s pomembnimi razlikami

Pozitivna Laška izkušnja pri registraciji zveze Alda in Jureta – Vsaka upravna enota po svoje


Tradicionalisti in nepoboljšljivi romantiki bi rekli, da ni lepšega, kot obeležiti ljubezen s poroko. Poročni dan štejejo med najsrečnejše v življenju. Drugih vsej ljubezni navkljub nobena zemeljska sila ne bi pripravila, da bi to potrjevali še pred bogom in državo. Tretji si tega še kako želijo, pa do pred kratkim niso imeli možnosti. No, še zmeraj je nimajo, se pa lahko registrirajo. Kakorkoli že, v soboto sta se v Laškem vzela Aldo in Jure.



Jure in Aldo sta prstana, ki sta si jih kasneje izmenjala, predala matičarju Pavletu Bukovcu.

Sončen dan s hladnim pridihom jeseni in ne ravno vsakdanji prizor nas je pričakal v Laškem na dvorišču pred tamkajšnjim matičnim uradom, kjer sta čakala Laščana, Aldo - Goran Ninovski in Jure Vrbnjak, pražnje oblečena kakor ženina, tik preden sta prebrala zaobljube in tudi uradno obeležila svojo ljubezen (kar se sliši neprimerno bolj romantično kot izraz uradna registracija). S šopkom, poročno koračnico, prstani in poljubom, kar je v obred na željo mladoporočencev vključil matičar, sta uspela ustvariti čisto pravo poročno vzdušje. Brez dvoma sta bila deležna kar nekaj začudenih pogledov, da o radovednih očesih kamer in novinarskih mikrofonih niti ne govorimo, saj sta se odločila tudi širši javnosti omogočiti vpogled v obred. Videti in slišati ju je tako bilo mogoče tudi izven domovine.
“Telefon nama je skoraj pregorel,” je razlagal Aldo, še povsem pod vtisi sobotnega vzdušja. Odzivi? “Fantastični, prijazni! Neverjetno, koliko čestitk sva bila deležna, kako lepo in dostojanstveno se je odvijal obred. Težko bi se zahvalila vsem, ki so pripomogli pri izvedbi ” je bil navdušen.
Prvi pari, med njimi Aldo in Jure so že naredili odločilni korak in s tem verjetno odprli pot in opogumili tudi druge. Čisto prva javnosti na očeh sta bila Mitja Blažič in Viki Kern, ki pa jima je obred v Ljubljani pustil grenak priokus. V Laškem zato nista skrivala navdušenja nad slovesnostjo in se čudila pozitivnemu odnosu prebivalcev obrobnega mesteca, ki ga prestolnica ni bila sposobna pokazati.
Prvi korak je narejen, pa vendar ...
... obstajajo tiste razlike, ki paru dajejo bolečo lekcijo o določeni meri neenakopravnosti. Registracija je bila na zunaj morda že videti kot poročni obred, vendar Aldo in Jure ob tem ne moreta mimo dejstva, da pravne posledice njunega obreda niso enake kot v primeru heteroseksualnega obreda poroke. Zavedata se, da poroka ne zagotavlja sreče in ohranitve ljubezni med partnerjema, je pa zanju to edini možni pravni način ureditve odnosa z širšo družbeno skupnostjo pri urejanju pravnih norm, ki iz tega izhajajo. Pa vendar, ne glede na to, koliko jima pomeni sobotni dan, opozarjata na razlike. “Heteroseksualni pari sklepajo zakonsko zvezo, pridobijo tudi poročni list, istospolni pari pa zgolj pristopimo k registracijskemu postopku in zanjo prejmemo zgolj potrdilo. Še večjo anomalijo enakosti pred zakonom pa ustvarja pravilnik o izvajanju registracije istospolne partnerske skupnosti, ki je napisan tako slabo, da ne zdrži niti tolmačenja izvajanja postopka, kaj šele pravne regulative,” pojasnjuje Aldo in dodaja, da pravilnik svobodno odločitev o kraju, času in načinu registracije prepušča načelnikom upravnih enot, od njih je torej odvisno, koliko posluha za želje parov bodo imeli.
Aldo in Jure sta imela torej srečo z laškim matičarjem. Pa bi se moral človek ob takšni priložnosti res zanašati na srečo!? “Saj jedro problema tiči drugje,” nakaže Aldo. Gre predvsem za to, da zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti ne daje enakih pravic: ne podeljuje statusa ožjega družinskega člana, ki je osnova za podelitev mnogih drugih pravic, ki se vežejo na pravice iz drugih zakonov, na primer možnosti pokojninsko socialnega, zdravstvenega zavarovanja po partnerju, pridobitev pravice do pokojnine po umrlem partnerju, pravice zaposlitve kot družinskega člana, pravice do koriščenja bolniškega staleža za nego, pomoč in oskrbo obolelega partnerja, niti pravice do koriščenja izrednega plačanega dopusta v primeru smrti partnerja, drugače opredeljuje pravice o dedovanju.” Zastavlja se vprašanje, kaj zakon sploh upošteva? Pa smo ponovno pri diskriminaciji. “Upošteva status skupnega gospodinjstva in na osnovi tega zmanjšuje socialne pravice v oblik zmanjšanja cenzusa pridobitve socialne denarne pomoči,” se zamisli Aldo in dodaja, da so dani primeri le vrh ledene gore.
Ljubezen ne pozna ovir
Bere se kot navaden kliše, je pa v primeru Alda in Jureta, pa tudi ostalih istospolnih parov več kot na mestu. Ne le, da se jima bo, čeprav pravita, da živita v toleratnem okolju, vsake toliko dogajalo, da bodo ljudje vanju buljili kot v kakšna eksotična primerka človeških bitij. Zelo preprosto je ugotoviti, kdaj bodo takšne zveze zares postale del našega vsakdanjika. Ko zgodbe, kot je njuna, ne bodo več novica tedna, osrednja tema dneva. Ko ju bodo nehali spraševali, kako jima je živeti v “normalnem” okolju, ko bosta postala del samoumevnosti. In ko jima ne bo potrebno več pojasnjevati: “Smo tukaj, smo del družbe, smo vsakodnevni prebivalci, občani, državljani, sosedje, sodelavci, s potrebami in željami, skrbmi, upi in radostmi in obveznostmi. Kakor vsi drugi se rojevamo, živimo, ljubimo in umremo. Čemu bi se nas bali?”
POLONA MASTNAK
Foto: ALEKS ŠTERN
OB ROBU
Živela ženin in ... ženin!
Istospolne zveze so v družbi še zmeraj deležne različnih reakcij in sprožajo mešane občutke. Tudi preteklost nam postreže z različnimi primeri. Aldo in Jure bi tako bila za javnost v stari Grčiji popolnoma sprejemljiva, v kakšnem drugem delu sveta, predvsem v krščanskem, bi ju malodane kamenjali, v arabskem svetu je marsikje pogled na moška, ki se držita za roke, nekaj vsakdanjega. Sodobne skupnosti pa premorejo celo paleto odzivov na istospolno partnerstvo; od zavračanja ali celo odkrite sovražne nastrojenosti do sprejemanja in podpore. Večina populacije pa ostaja nekje v fazi indiferentnosti v smislu “to ni moj problem, to je njihova osebna stvar, vendar kot pripadnik demokratične in do neke mere liberalizirane skupnosti načeloma podpiram enake pravice za vse”.
Hja, ravno pri pravicah se običajno zaplete, torej pri vsem tistem, kar štrli izven intime štirih zidov. Spekter pravic pa sega od tistih hudo osnovnih, kot je na primer, da se ima kdo pravico poljubljati v javnosti ne da bi ga mimoidoči nekaznovano “na gobec”, pa do zakonodaje, ki bi urejala istospolno partnerstvo. Predlogi tovrstnih zakonov so se po raznih predalih vlekli več kot desetletje, na plano so jih različne vladajoče opcije vlekle le na vztrajno iniciativo nevladnih organizacij in društev ali pa na strankarske pobude, pri slednjem je nemalokrat šlo za enkratna populistična dejanja. O nivoju, na katerega so se ob tem spustile državnozborske razprave in izjavah klenih mačo poslancev pa tako ni vredno pisati.
Julija je to, da Aldo in Jure živita v državi, kjer imata pravico uradne registracije zveze, postalo dejstvo. Dejstvo pa je tudi, da živita v državi, katere minister za družino in socialne zadeve meni, da so homoseksualci kot kakšni bolniki domena zdravstvenega ministra. Pa vendar sta Aldo in Jure v soboto pripravila “čisto pravo” poroko - če že ne pravno formalno, pa vsaj v svojih srcih.

Članek "VEČER"

Istega dne torej 16.10.2006 je bil objavljen članek tudi v časopisu "VEČER" Leto: LXII - št.:240 na 10 strani.

Registracija gejev
s pridihom poroke


Sobotna javna registracija istospolne partnerske skupnosti v Laškem neprimerno bolj dostojna, slovesna in manj brezosebno birokratska kot prva javna sklenitev gejevske zveze v prestolnici pred dvema tednoma.


Foto: Sherpa Poroka v Laškem

Sveže zloščen rdeč opel corsa je dvakrat zaokrožil po dvorišču upravne enote v Laškem. Pražnje odeta in okravatena Goran Aldo Ninovski in Jure Vrbnjak sta rahlo nervozno mežikala v sobotno dopoldansko sonce, ki se je tu in tam prikradlo izza oblakov. Kamere in fotoaparati so razblinili intimnost dogodka in nemudoma so se usmerili nanju, ko sta s šopkom rož pozirala pred (neuradno) drugo javno registracijo istospolne partnerske skupnosti v Sloveniji. Že na prvi pogled povsem drugačno od prve v Ljubljani.
Poročna koračnica, ki se je slišala iz prenosnega CD-predvajalnika, je v majhni dvorani upravne enote polagoma utihnila. Po naštevanju obveznosti iz lani sprejetega zakona o registraciji istospolne partnerske skupnosti se je napetost stopnjevala. "Sprašujem partnerja Gorana Ninovskega, ali želi registrirati istospolno partnersko skupnost s partnerjem Juretom Vrbnjakom?" je govoril laški matičar Pavel Bukovac in nato vprašanje še obrnil. "Da!" je bil dvakrat nedvoumen in odločen, ko je bil par že pozvan, naj si izmenja prstana. Po izrečenih zaobljubah je sledilo še "zapečatenje" s poljubom. "Želim, da bi vama uspelo ohraniti zvezo, da bosta drug do drugega strpna in se bosta imela lepo," je uradno razglasitev registracije pospremil matičar, nekdo za hrbtom pa je šepnil: "Registracija s pridihom "običajne" poroke! Bravo, vse je potekalo še boljše, kot smo pričakovali."

Ljubljana ni Laško!

Goran (za seboj že ima heteroseksualno zakonsko zvezo, v kateri sta se mu rodila dva otroka) in Jure, partnerja zasebno in poslovno, saj imata v Laškem taksi službo, skupno pot tlakujeta že štiri leta. Sta naslednji istospolni par, ki je pred obličjem javnosti razgrnil ljubezen in sklenil skupnost, ki je bila v letih boja za pravice homoseksualcev velikokrat demonizirana, podvržena manipulacijam in žaljivkam iz nabora političnega in javnega govora. Po obredu sta žarela, oba zadovoljna, da je prelomnica za njima, čeprav se jima življenje ne bo radikalno obrnilo na glavo. "Tolerantni ljudje živijo v Laškem, zato je načelnik upravne enote povsem razumel, da želiva slovesen obred s prstani, ki bo potekal v soboto in ne sredi tedna ob dveh popoldne," je razpredal Jure, mnogi pa so mu segali v roko in ga trepljali. "Vse bolj se mi zdi, da so Slovenci bolj odprti, kot kažejo ravnanja državnega aparata. Ne le, da zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti homoseksualce postavlja v neenakopraven položaj do heteroseksualcev, ustvarja tudi razlike znotraj gejevske in lezbične skupnosti, saj dopušča, da načelniki po državi prosto po svojih svetovnonazorskih in političnih stališčih interpretirajo pravilnik o postopku registracije in določajo obred. So mar zaradi homofobičnih birokratov geji v Ljubljani ali drugje manj vredni kot mi?" se je spraševal Goran in spomnil na primer izpred dveh tednov, ko je skupnost v prestolnici registriral najbolj izpostavljeni aktivistični par za pravice istospolnih partnerjev Mitja Blažič in Viki Kern. Njuna registracija pred ljubljanskim matičarjem je bila zanju ponižujoča, zato je v hipu postala simbolna demonstracija diskriminatornosti zakona, strašljive podobnosti "registracije ljudi in avtomobilov". Navsezadnje pa ljubljanski in laški dogodek kažeta, da lahko majhna mesta premorejo celo več čuta za človekove pravice, manj miselne zatohlosti in iracionalnega strahu kot "razsvetljene" prestolnice.

Kmalu pred ustavne sodnike

Tudi Mitja in Viki sta v soboto stala nekje ob strani. Ob lastni grenki izkušnji z ozkosrčnimi birokrati sta bila tokrat bistveno boljše volje: "Dogodka sta tako različna, da se človek vpraša, ali sta bila opravljena po istem pravilniku. Tukaj je bilo bistveno lepše. Problematično je, da se lahko pojavljajo takšna odstopanja pri interpretaciji iste zakonske podlage. Da je lahko pravilnik razlagan zelo ozko, nečloveško, a tudi svobodno, široko, dostojanstveno. Obenem pa postaja vse bolj jasno, da so mnogi ljudje v Sloveniji pripravljeni tudi na homoseksualne zveze, zato bi zakonodajalec moral razmišljati o dopolnitvi zakona in izenačitvi vsaj z zunajzakonsko zvezo." Dilem zanju vseeno ni: zdajšnjega zakona ne priznavata, ker ne upošteva načela enakosti ljudi, ker pravno-socialnih razmerij med partnerjema ne ureja celovito, in pobuda za presojo ustavnosti bo kmalu romala pred ustavne sodnike. "Kdor ocenjuje, da mu zakon daje dovolj pravic, naj se po njem registrira," meni Mitja.Majhna skupina svatov na registraciji se je počasi odpravljala praznovat. Sorodnikov "mladoregistrirancev" sicer ni bilo, a Goran in Jure sta pribila, da je dovolj, da ju podpirajo, da jim za to ni treba pred TVkamere. "Ljudje cenijo odkritost, zato vsem, ki vedo, kaj so, pa si tega ne upajo priznati, sporočam, naj se osvobodijo skrivanja pred seboj in okolico," je dodal Jure. Nekaj mrkih pogledov brkatih mož iz bližnje trafike v kotu trga je razkrivalo, da bi nekateri vseeno najraje brutalno razbili sobotni optimizem. Pa niso. Od nekod se je pripeljala gospa v invalidskem vozičku. "Samo to vama bom rekla: držita se in bodita zdrava," jima je stresla roki. So ljudje. In so predsodki.
Matija Stepišnik

četrtek, november 02, 2006

Članek "DIREKT"

Prva objava je bila 16.10.2006 na naslovnici časopisa "DIREKT" št. 240/leto II, opremljena z lepo fotografijo in s pomenljivim naslovom :



S STRASTNIM POLJUBOM
V PRVO PRAVO GEJ
SLOVENSKO POROKO
V laškem sta se v soboto kot tretji istospolni par poročila Aldo Ninovski in Jure Vrbnjak - Slavje je bilo sprva predvideno na Gradu Tabor, vendar jima odgovorni v primeru kakšnih incidentov ne bi mogli zagotoviti varnosti
V istem časopisu ja bil na 10 strani objavljen članek:
Istospolna ohcet

Dan, ko sta se združila
Aldo in Jure

V Laškem sta se v soboto kot tretji istospolni par poročila Aldo Ninovski in Jure Vrbnjak-Slavje je bilo sprva predvideno na Gradu Tabor, vendar jima odgovorni v primeru kakšnih incidentov ne bi mogli zagotoviti varnosti

Laško, 14. oktobra - Ob zvokih poročne koračnice sta si minulo soboto v prostorih pisarne načelnika upravne enote v Laškem, kot tretji istospolni par v Sloveniji, prstana izmenjala Laščana Goran, bolj poznan kot Aldo Ninovski, in Jure Vrbnjak. Za ta, zanju gotovo življenjski megadogodek, se nista skrivala pred javnostjo in sta dovolila, da njuno srečo delimo z njima.
Spoznala sta se pred petimi leti, in prav toliko časa sta tudi par. Potem ko je od julija lani tudi pri nas dovoljena registracija istospolne partnerske zveze, pa sta se odločila, da svojo zvezo potrdita tudi uradno, pred matičarjem. Matičar Pavle Bukovac je imel to čast, da jima je prebral in nato tudi izročil partnersko listino, v znak zvestobe pa sta si nato izmenjala tudi prstana. "Jure, s tem prstanom in z namenom ljubezni in medsebojne pripadnosti te sprejemam za svojega življenjskega sopotnika. Obljubljam ti, da se bom po svojih najboljših močeh trudil najino zvezo ohraniti srečno," je najprej dejal Aldo, isto pa je zanj ponovil tudi Jure. Objela sta se in poljubila ter si verjetno zaželela, da bi srečno živela do konca svojih dni.
Čeprav je bilo slavje sprva predvideno na Gradu Tabor, ki je imenitna točka za sklepanje zakonskih zvez parov iz vse Slovenije, Aldu in Juretu to ni bilo dano. Odgovorni jima, v primeru kakšnih incidentov, namreč ne bi mogli zagotoviti varnosti, sta pa slavje s kakšnimi 15 svati nadaljevala v gostišču Čater v Marija Gradcu pri Laškem. Za Direkt sta odgovorila na nekaj kratkih vprašanj.


Kako so dejstvo, da se imata rada, sprejeli vaši najbližji, starši?

Aldo: Moji so to vedeli že nekaj let prej, preden sem spoznal Jureta, in moram reči, da zdaj nimam več težav. Sem pa bil prej poročen in imam iz zakona dva otroka.
Jure: Moji starši so to prav tako sprejeli kot nekaj normalnega in doslej nikoli nisem imel težav, da bi Aldo ne smel k nam domov in obratno. Vedno smo si izkazovali pozornost ob rojstnih dnevih in podobno in upam, da bo tako tudi ostalo.

Sta imela kdaj kakšne težave z dekleti, ki so vaju morebiti preizkušale, čeprav sta vedela za svojo usmerjenost?

Sva, zdaj pa tega ni več. Lahko pa poveva, da imava celo vrsto zares zelo dobrih prijateljic, s katerimi se izvrstno razumeva.


Čemu nista smela na Grad Tabor?

Zaradi konfiguracije terena, saj nama, če bi prišli od kod nasprotniki istospolnih porok, ne bi mogli zagotoviti varnosti.


Bosta šla na poročno potovanje?

Odvisno, se še nisva odločila. Morda …


Koliko pa sta stara?


Jure: Jaz imam 27 let, za Alda pa ne vem, če bo hotel povedati …
Aldo: Jaz sem kot vino, starejše kot je, boljše je.

petek, oktober 20, 2006

NAJINA REGISTRACIJA

DAN, KO SO BILE DOVOLJENE
SANJE
Pri naju doma. Tako, dragi moj Jure, zdaj gre pa zares. Še robec za solzice, pa bo.
(Pssssssst: Še si lahko premisliš.)



Prihod na občinsko dvorišče. Novinarji in snemalci so že bili zbrani, prihajali pa so tudi radovedni pogledi, od tu in tam pa se je zaslišalo šepetaje : "Pa sta si le upala."




Prva novinarka se je le opogumila in pristopila. No njeno vprašanje pa ni bilo nič kaj plaho: "Kdo od vaju je žena in kdo je mož?" Aldo: "Ni ne žene in ne moža. Sva samo partnerja." Novinarka: "No pa smo si rekli, da bomo kar vprašali, kdo pa ima vlogo žene in kdo moža?" Aldo: "To pa naj ostane skrivnost."




Takole naju je pred vrati pričakal matičar, gospod Pavel Bukovac, naju povprašal, če želiva izmenjati prstane. Po najinem pritrdilnem odgovoru sva mu izročila prstane, ki sta iz lične škatlice romala na njegov srebrni pladenj, ki ga je ponesel v prostor, kjer smo opravili registracijo. Pozval naju je, naj mu slediva.

(Joj, noge naju kar niso hotele ubogati)




Matičar naju je najprej povprašal, ali obstajajo kakšni zadržki za registracijo istospolne partnerske skupnosti. Po najinem odgovoru da ne, pa nama je prebral nekaj določil o pravicah in dolžnostih iz ZRIPS - a.
Sledilo je vprašanje poimensko vsakemu od partnerjev, ali želi registrirati z drugim imenovanim partnerjem istospolno partnersko skupnost. Po dvakratnem pritrdilnem odgovoru je izjavil, da je najina istospolna partnerska skupnost pravno veljavna.




Matičar naju je pozval k izmenjavi prstanov, najprej Alda. Kakor v transu je Aldo s srebrnega pladnja dvignil prstan, se zazrl Juretu v oči in izrekel zaobljubo :

"Jure, s tem prstanom, znamenjem ljubezni in medsebojne pripadnosti, te sprejemam za svojega življenjskega sopotnika, v dobrem in slabem. Obljubljam ti, da se bom po svojih najboljših močeh trudil najino zvezo ohraniti srečno."




Z enakimi besedami, samo z več knedeljčki v grlu, je uspelo zaobljubo izreči tudi Juretu.




In kaj sledi potem????

Jasno!

Poljub!




Še kaj?

Seveda, ni registracije brez podpisa. Najprej Aldo (Pssst... starejši imajo prednost)

I

In nato Jure. Sam si je kriv kar je hotel imeti to ima.

In takoj po podpisu (Tiho, da mikrofoni niso slišali) sva si izmenjala nekaj stavkov. Le kaj? Ah, naj to ostane najina skrivnost, vam pa pogled in ugibanja (kot novinarjem)

Seveda ne more manjkati kakšna klasična fotografija mladoporočenega (beri mladoregistriranega) para.

Ja, ja, kar glejte mladega in lepega Jureta. Če je kdo na dijeti še ne pomeni, da ne sme pogledati jedilnika. Ampak to lectovo srce je rezervirano zame.

Tako, pa sva le prestala. Sedaj sva registriranca. Registrirala sva istospolno partnersko skupnost. Ne vem, morda bo kdo rekel, zakaj je bilo to sploh potrebno? Morda se bo komu zdelo preveč pocukrano. Lahko, da bo kdo to videl kakor medijski cirkus, da sva zganjala "poroko". Kakor koli že, veva zakaj sva to storila, veva koliko truda je bilo potrebno, da sva to dosegla, ponosna sva na svojo pokončno držo, nenazadnje pa sva to storila zaradi najine ljubezni, to pa je tudi najpomembnejše.

PRVI TRENUTKI

PO REGISTRACIJI

Prstana na najinih rokah se nista niti dobro ogrela, že novinarji. Kdo drugi kot mila in zvedava novinarka. Hja takole pa tudi ne gre. Naj obriševa najprej make up, saj se je zaradi solzic sreče topil kot vosek na soncu in midva sva bila kakor indijanca v bojnih barvah.




Najprej so na vrsti najini prijatelji. Kot prva sta nama čestitala z iskrenimi željami, najina prijatelja Mitja Blažič in Viki Kern, prvi istospolni par, ki se je registriral pred javnostjo pred štirinajstimi dnevi v Ljubljani.

Najprej Mitja




za tem Viki





No pa se posvetimo nestrpno čakajočim medijem. Kot prvim sva podala poporočni intervju lokalni kabelski TV Krpan, novinarka Božena Herek.

Končno sva srečna in ponosna le zapustila načelnikovo pisarno, ki se je tega dne spremenila v poročno dvorano. Iz nje sva šla vsaj s potrdilom o registraciji istospolne partnerske skupnosti, če že ne s pravim poročnim listom.

Tukaj sta naju že čakala najina prijatelja Mitja in Viki. "Joj v tej zmedi sva čisto pozabila na riž. Morala bi na vaju metati riž" se je opravičeval Mitja. "Ni pomembno Mitja, ne potrebujeva riža, ker sva zasuta z zvezdami sreče in ljubezni" odgovarja Aldo.



In zopet so tukaj novinarji. Čestitke! Od koga že? Joj v tej zmedi in obilici novinarjev, fotoreporterjev in snemalcev sem čisto pozabil kdo in od kje.

Čestitkam in kratkemu klepetu se je pridružila tudi vodja matičnega urada Laško, gospa Karmen Aleš, kateri dolgujem veliko zahvale za njen trud, požrtvovalnost in nesebično pomoč, predvsem pa človečnost, da je obred registracije potekal na takem nivoju: slovesno in dostojno, da sva lahko s ponosom in pokončno glavo, kakor sva prišla zapustila matični urad Laško.

No pa smo zopet pri novinarjih. Tokrat Barbara Majič iz oddaje E+ iz kanala A, ki je pripravila lep prispevek o dogajanju v Laškem.

Nenazadnje pa je treba omeniti tudi novinarko Hrvaške RTL televizije, Ingrid Savarin, ki je spremljala registracijo od našega prihoda na občinsko dvorišče, pa vse do poročnega kosila v gostilni Čater, kjer so v lepo zasajenem parku ob gostilni opravili z nama obširni intervju.

Pravo presenečenje pa je bil starosta med snemalci. Le kaj ga je pritegnilo? To ve le on sam.

Takole pa se je ojunačil celo kandidat za občinskega svetnika Vinko Stopinšek, ki mu ni bilo izpod časti in nama je za najino pokončno držo in pogum iskreno zaželel veliko sreče in ljubezni na najini skupni življenski poti in svoje želje podkrepil s krepkim stiskom rok.

Pregovor pravi, da je vsega lepega enkrat konec. No teh slikovnih vtisov iz registracije je na tem mestu res konec. Pa kaj zato, le da se nadaljuje najino medsebojno razumevanje in ljubezen. Saj iz tega vzroka so tudi nastale tele najine fotografije. Zavedava se, da je to odvisno predvsem od naju samih. Vam pa, ki to berete in vas mika stopiti po najinih stopinjah pa praviva, le pogumno naprej. Vse je odvisno od vas samih. Ne pustite si vzeti obogatenja v sreči in izpolnitve v ljubezni.

ŠE NEKAJ UTRINKOV

S POROČNEGA KOSILA

Pred vaško gostilno Čater v Marija Gradcu so nas pred vhodom pričakali s šampanjcem in prigrizkom. Vsekakor morava pohvaliti prisrčen in profesionalen odnos osebja, ki se je izredno potrudil in nam pripravil pravo poročno vzdušje.


Takole sta si nazdravila dva mlada para, želeč si drug drugemu izpolnitev tiste sreče in ljubezni, ki nas je vodila v ta korak . V naših željah ste bili tudi vsi tisti, ki si tega na tihem v sebi želite, pa imate pomisleke zaradi drugih. Ne imejte jih. Stopite pogumno in pokončno pred matičarja in izrazite svojo željo. Recite kakor midva: Danes so dovoljene sanje! Nikomur si jih ne dopustite vzeti!


Po končanem poročnem kosilu je tudi lastnica gostilne, gospa Marija Čater snela predpasnik in kuharska oblačila in nas počastila s svojim prihodom, stiskom rok in iskrenimi voščili in željami za najino nadaljnjo skupno življenje.


Kot se za pravo poroko spodobi ne sme manjkati poročna torta. S torto, ki sta jo krasile cvetlice in dva bela golobčka nas je presenetila hči gospe Marije, ki jo je pripeljala na servirnem vozičku. Tako, vi glejte, mi smo jo pa z užitkom pojedli.


Jesen, ki nas bogato obdari s svojimi plodovi, je obdarila tudi najino ljubezen in jo obogatila s prelepim dogodkom. Ljubezen je plod najglobljih prvinskih čutov in čustev. Darujmo si jih!

Še skupinska fotografija

Tako, dragi prijatelji. Dan, ko so bile dovoljene sanje je za nama. Danes je nov dan. Poln je novih skrbi, dela, obveznosti, želja in upov. Trudila se bova po svojih močeh, kakor sva si obljubila ob izmenjavi prstanov, da bo obogaten s srečo in izpolnitvijo v ljubezni.

To pa je sporočilo tudi vsem vam, ne glede na barvo, narodnost, versko prepričanje, politično pripadnost ali spolno usmerjenost. Vsi si želimo sreče in ljubezni. Ljubiti in biti ljubljeni. Tega pa ni mogoče za vse, če nismo strpni in tolerantni do drugih okoli sebe. To pa je pranačelo demokracije za katero se vsi tako zavzemamo. To je poziv politikom in zakonodajalcu, da nam omogoči, da bomo to stopnjo demokratičnosti dosegli tudi na zakonodajnem področju. Postanite kažipot in nosilci demokracije.


Hvala, ker ste si vzeli čas za ogled. Dodajte svoj komentar tukaj, ali pa pišite na elektronski naslov: odmevi@email.si. Vsakega mnenja bova vesela. Obiščite kdaj najin blog, kjer bova osveževala in dopolnjevala stran z odmevi medijev, pismi bralcev in publicističnimi prispevki. Pot se je šele začela.


JUTRI JE NOV DAN!

torek, oktober 17, 2006

OBVESTILO !


Vse naključne obiskovalce, ki ste zašli hote ali nehote na najino stran naprošava, da malo potrpijo, da bova lahko stran uredila tako, da boste imeli kaj videti.

Če sedaj to berete, vrjetno veste, da sva svojo ljubezen okronala s prečudovitim obredom registracije istospolne partnerske skupnosti na upravni enoti v Laškem, KO NAMA JE ZASIJALO SONCE. Na tem mestu bodo dostopne fotografije, odzivi medijev, dobrodošli pa bodo tudi vaši komentarji.

Ne glede na to, ali bodo pozitivni ali negativni, vas naprošava, bodite kulturni in strpni, kakor sva midva in si ne dopustite banalnega in primitivnega izražanja, saj mislim, da to ni primerno človeškega dostojanstva, ki vam ga pripisujem.



Toliko za enkrat in hvala za obisk - ALDO in JURE